Peyronijeva bolezen je posledica bolezenskega dogajanja vezivnega tkiva tunike (tunica albuginea) brecilnega telesa penisa. Značilna je progresivna fibroza v tuniki in formacija tako imenovanega Peyronijevega plaka (zatrdline), v predelu katerega je raztegovanje same tunike albugine onemogočeno. Posledica tega je deformacija penisa v erekciji. Prevalenca obolenja v populaciji je 3 do 9%. Najpogosteje so prizadeti moški v starosti 45 – 60 let. 10% bolnikov je mlajših od 40 let. Etiologija še ni poznana, obstaja pa uspešno zdravljenje, ki ga bolniku lahko ponudimo.

Naravni potek bolezni ločimo v dve obdobji oz. fazi. Akutna in kronična faza obolenja. V akutni fazi se pojavi bolečina med erekcijo in napredujoče ukrivljanje (deformiranje) spolovila z bolj ali manj tipno zatrdlino (Peyronijev plak) v predelu maksimalne ukrivljenosti penisa. Pojavijo se lahko ukrivljenost, prikrajšava, indentacija oz. ožanje segmenta penisa v obliki peščene ure. Kronična faza obolenja nastopi 6-12 mesecev kasneje, ko bolečina med erekcijo več ni prisotna in ukrivljenost (deformiteta) postane stabilna.

Zdravljenje je lahko nekirurško in kirurško. Pristopi k zdravljenju so različni.

Nekirurškega zdravljenja se poslužujemo med akutno fazo obolenja, lahko pa tudi v kronični fazi in vključuje oralno medikamentozno terapijo v smislu vitaminov in antioksidantov, ultrazvočno delovanje na peyronijev plak in mesto deformacije, intralezionalno terapijo v obliki injekcij, fizioterapija, vakuumska črpalka za penis in druge. Rezultati nekirurškega zdravljenja so načeloma manj uspešni v primerjavi s kirurškim zdravljenjem.

Kirurško zdravljenje izvajamo, ko je deformiteta močno izražena in ko je spolni odnos pomembno otežen ali celo onemogočen.

Kirurški poseg se lahko izvede le tedaj, ko nastopi kronična faza bolezni in ko je ukrivljenost stabilna vaj 6 mesecev. Izbor načina kirurškega zdravljenja je odvisen od dolžine prizadetega spolovila, stopnje in smeri deformitete in ukrivljenosti, erektilne funkcije in bolnikovih pričakovanj. Kirurške posege, ki jih izvajamo za korekcijo ukrivljenosti penisa (kurvatura penisa) v grobem ločimo na dve vrsti korekcije, to sta poseg plikacije tunike penisa in poseg prerezanja peyronijevega plaka in všitje vsadka (grafting).

Skrajševanje tunike daljše strani penisa s kirurškimi šivi z namenom izravnave spolovila. Izvaja se na konveksni strani penisa.

Prerezanje (incizija) ali izrezanje peyronijevega plaka ter všitje presadka (grafta) v nastali defekt penilnega telesa. Izvaja se na konkavni strani penisa. Je metoda izbora, ko je pomembna ohranitev dolžine penisa in za korekcijo večjih ukrivljenosti in napredovalih, kompleksnih deformitet.

Obstaja tveganje za erektilno disfunkcijo po kirurškem posegu. Stopnja tveganja je odvisna od metode kirurške korekcije in je pomembno večje pri zdravljenju z všitjem presadka.

Poleg deformacije in ukrivljanja penisa se s časom lahko pri bolniku pojavi tudi erektilna disfunkcija. Le ta je najverjetneje posledica strukturnih sprememb v tuniki brecilnega telesa penisa. Kirurško zdravljenje Peyronijeve bolezni z vgraditvijo penilne proteze izvajamo, ko je erektilna funkcija okrnjena in neodzivna na medikamentozno terapijo.

Peyronijeva bolezen lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja moškega, saj lahko pomembno ovira ali celo onemogoči spolni odnos. Posledica tega je lahko tudi oškodovan partnerski odnos.